Polna pokojninska doba naj bi bila cilj vsakogar,  ki si želi olajšati svoje življenje na stara leta

S tem se morda ne strinjajo tisti, ki pravijo, da je bolje sedeti doma in »vleči socialko«, kot delati za »minimalca«. Upam si trditi, da se jim račun dolgoročno ne bo izšel in da si delajo škodo. Škodo si med drugim delajo tudi zato, ker sabotirajo sami sebe in izgubljajo delovne navade. Glede na to, da je za pokojninsko dobo potrebno zbrati štirideset let, je razmišljanje, da je minimalna plača razlog za ne-delo tudi neresno. Če nekdo eno ali nekaj let dela za minimalno plačo, to ne pomeni, da bo tako v celotnem obdobju zaposlenosti. V življenju se tudi napreduje, se kaj novega nauči, zamenja zaposlitev in tako dalje.

Teh štirideset let, kolikor traja pokojninska doba, bo najverjetneje vsota različnih oblik zaposlitev. Lahko bo delo za nedoločen čas, kar si, predvidevam, želi večina, delo za določen čas ali samozaposlitev. Najverjetneje bo med temi oblikami več prehodov iz ene v drugo. V tem članku se bomo osredotočili na različne oblike samozaposlitve.

Samozaposlitev

Nekateri gredo v samozaposlitev zavestno, s podjetniško idejo, nekateri so v to prisiljeni, ker druge možnosti trenutno nimajo. Opažam, da mnogi med slednjimi o sebi razmišljajo, da so prekarni delavci. Menim, da je tak način razmišljanja napačen, ker vodi stran od rešitve. Bistvo je, da vsakomur, celo redno zaposlenim, koristi, da usvojijo podjetniški način razmišljanja.

Vsaka samozaposlitev je tudi določena šola in življenjska izkušnja in če smo že pri šoli: za napredovanje v višji razred se je potrebno naučiti, kar se od nas zahteva, sicer ponavljamo. V tej šoli pa se moramo najprej kaj naučiti tudi o sebi.

Podjetniki in kapitalisti

Ker se kot podjetniki ne rodimo in ker se, vsaj do pred kratkim, o tem nismo mogli kaj dosti naučiti v šoli, je smiselno, da se začnemo za to področje zanimati, ga spoznavati, povezovati s svojim delom, naučimo, kar je pomembno in da naučeno preizkušamo v praksi. Seveda so pri tem lahko močna ovira prepričanja in tudi obsojanja vseh podjetnikov po vrsti s »kapitalisti«, kar se zopet velikokrat sliši iz ust prekarcev. To je med drugim lahko tudi krivično, saj je marsikdo med takoimenovanimi kapitalisti svoje prve podjetniške korake delal kot samozaposleni oz. »prekarni delavec« po domače. Dejstvo je, da ne smemo posploševati in jih vse povprek primerjati s tajkuni.

Razumljivo je, da mnoge razjezijo izjave in dejanja določenih ljudi, ki so na sumljiv način olastninili podjetja, ker so bili ob pravem času na pravem mestu. Sem pa mnenja, da ni potrebno tratiti časa zanje. Že zaradi načina razmišljanja bo mnoge od njih slej kot prej povozil čas. Nekatere je že. In smo pri naslednjem dejstvu, ki pravi, da tajkuni niso podjetniki.

In še enkrat: podjetniški način razmišljanja lahko koristi vsakomur, ki je to sposoben sprejeti. Mnogi (še) niso in zavedno ali nezavedno privzamejo določene vloge, ki jim seveda zopet škodijo.

Vloga žrtve

Kdor se ujame v zanko razmišljanja, kaj bi zanj morala storiti “država”, predaja svojo moč drugim. Namesto, da bi ugotovil/a, kaj zna, kakšne kompetence ima in kje lahko poišče priložnosti, se prepušča čakanju, nemalokrat pa zavedno ali nezavedno privzame vlogo žrtve. Temu običajno sledi jeza in obsojanje. Ob tem se morda ne zaveda, da izgublja svoj čas in svoje življenje vodi v smer, kamor si pravzaprav ne želi.

Prav zaradi tega je koristno, da razume kako dejansko počne kar počne in da vidi širšo sliko le tega. Pri tem si lahko pomaga z oblikovanjem svojega osebnega poslovnega modela. O tem, kakšne koristi imamo če oblikujemo svoj osebni poslovni model, si lahko preberete v tem članku.

Z razumeti, kako dejansko nekaj počne, ne mislim neke specifične oblike dela, pač pa način, kako ustvarja dohodek. Kako torej prekarni delavec ustvari dohodek? Kakšno ceno dosega in zakaj takšno? S kom sodeluje? Kaj pravzaprav nudi svojim strankam, pa čeprav je le ena. In če ima le eno stranko, od katere je odvisen, zakaj je tako? Na kakšen način in komu sporoča, da obstaja in da ima nekaj zanj? Odgovore na ta in številna druga vprašanja samozaposleni lahko pridobi, če zna oblikovati in razume svoje osebni poslovni model.

Osebni poslovni model

Osebni poslovni model pomaga razumeti trenutno situacijo, to pa odpre možnosti za izboljšanje. Je torej ena izmed možnosti, ki lahko pomaga k dvigu kakovosti življenja samozaposlenih. Več prihodkov, manj skrbi, morda pa tudi več časa zase, družino in prijatelje. Ker se imenuje »poslovni model«, so mnogi mnenja, da to ni zanje, saj so (na primer) samostojni kulturni delavci in ne poslovneži. No, pa smo spet pri prepričanjih ki bolj škodijo kot koristijo.

Ob tem se mi poraja vprašanje o tej specifični skupini. Vprašanje je sledeče: »Se samostojni kulturni delavci in umetniki dejansko sploh zavedajo, kako lahko izkoristijo svoj potencial?«

Odgovor je, da najverjetneje ne, sicer se mnogi med njimi ne bi poistovetili s prekarnimi delavci. Najverjetneje to ne počno iz želje, ker bi to radi bili, pač pa zato, ker druge možnosti trenutno ne vidijo. To seveda ne pomeni, da je ni. Pri ugotavljanju kaj bi to lahko bilo pa koristi oblikovanje osebnega poslovnega modela. (Če vas zanima več o tej temi, lahko na tem spletnem mestu poiščete med objavami.)

Odločitve in prepričanja

Ta možnost deluje le v primeru, da je samozaposleni tudi dejansko pripravljen nekaj narediti v tej smeri, za kar je potrebna odločitev. Odločitev dejansko pomeni »od-ločitev«, ločitev od nečesa, kar ni delovalo in izbrati nov način, novo pot. To je tudi ločitev od prepričanj, ki so do sedaj bolj škodila kot koristila. Prepričanja o podjetništvu, na primer. Ni vsak podjetnik »izkoriščevalski kapitalist«. Večina med njimi, tako kot med drugimi skupinami (na primer umetniki ali prekarnimi delavci) so čisto običajni ljudje. Podjetništvo so si pač izbrali kot način življenja in način ustvarjanja prihodkov, predvsem pa zato, ker odločitve o svoji usodi ne želijo predajati drugim. Mnogi med njimi so se morali zelo potruditi, šli čez težavna obdobja življenja in ker so uspeli, vemo tudi, da so vztrajali.

Zakaj to poudarjam? Ker takšna prepričanja zagotovo ovirajo, da bi sami sebe videli (vsaj malo) kot podjetnike. Ker se pač ne želimo poistovetiti s »temi barabami«. Kar je seveda problem, saj smo omenili, da je podjetniški način razmišljanja lahko za nas koristen.

Od-ločitev pomeni tudi premik iz cone udobja. Cona udobja je lahko tudi, čeprav se še tako čudno sliši, vztrajanje v slabih pogojih in igranje vloge žrtve, ker na primer »država« ne razume ali pomaga. Zakaj je tudi to cona udobja? Zato, ker ni potrebno nič spremeniti in ker je »krivec« po našem mnenju nekdo drug (in nam samim ni potrebno ničesar storiti, saj pričakujemo, da se bodo v našo korist spremenili drugi). Kaj pa, če »država« vendarle nekaj stori in spremeni? Bo potem res bolje, če način razmišljanja in prepričanja ostanejo enaki?

Kako in kdaj se boste od-ločili?

 

Show Buttons
Hide Buttons